»Hvala! Iskrena hvala!« to so bile besede, ki so odmevale v mali kavarni, kjer smo se srečali z gospo Elizabeto Dovžan. Saj bi nas povabila na svoj dom, a tega žal nima več. Katastrofalna ujma, ki se je razbesnela nad Tržičem in njegovo okolico, jim je odnesla hišo, dom, spomine, delo zadnjih dvajsetih let, del življenja, ki ga ne bo več nazaj. A glede na to, kako jih je letošnje leto preizkušalo, predvsem z boleznijo Elizabetinega moža in očeta dveh otrok, so danes srečni, da so sploh vsi živi. Začenjajo na novo.
Trenutno družina Dovžan živi pri Elizabetini mami v dvosobnem stanovanju, a čim prej si želijo svojo streho nad glavo. Nekaj kamenčkov v mozaik dobrote smo dodali tudi mi – zbrali smo več kot 3000 evrov. V sredo, 21. novembra 2018, smo zbrana sredstva v višini ------------evrov predali gospe Elizabeti Dovžan. HVALA, dragi učenke in učenci, starši in vsi zaposleni, ker vam ni vseeno!
Na naši šoli smo se že večkrat odzvali na nesreče, ki so zgodile ljudem okoli nas. Pomembno je, da si pred stiskami sočloveka ne zatiskamo oči in tako smo storili tudi tokrat. Naša učiteljica Majda Kosec, ki zadnja leta živi v okoli Tržiča, je predlagala, da h konkretni pomoči povabimo vse zaposlene, otroke in njihove starše. Ker smo Unesco šola, je eno od naših vodil Učiti se biti in tokrat bi lahko dodali še: biti dober.