Zgodilo se je
01. junij 2017
V petek, 26. 5. 2017, smo se učenci 9. razreda v okviru športnega dneva odpravili na zaključno ekskurzijo na primorski konec. V Ljubljani smo se ustavili le toliko, da sta se nam pridružila vodička in vodič agencije FunTura, nato pa smo pot nadaljevali v Postojno, kjer smo se v Pustolovskem parku Postojna skoraj tri ure zabavali ob hoji med drevesnimi krošnjami, in to po mostovih, vrveh, mrežah, žicah. Seveda nam je najprej inštruktor pokazal, kako se pravilno uporablja plezalna oprema, ko pa smo si jo nadeli, se je naša pustolovščina začela. Najpogumnejši smo se povzpeli na najvišje točke.
Ker smo porabili veliko energije, smo postali lačni, tako da smo se kar razveselili odhoda v Koper, kjer smo se v restavraciji Mc Donald's okrepčali, pa tudi za spuščanje po toboganu nam je še ostalo nekaj časa in energije.
Po kosilu smo se odpeljali v Izolo, kjer nas je pred hotelom Marina že čakala barka, s katero smo se odpravili na enourno panoramsko vožnjo do Portoroža in nazaj mimo Pirana v Strunjan.
Od tu smo se z avtobusom odpeljali v Portorož. Vroče sonce in morje, ki je imelo 20°, sta nas večino učencev zvabila v vodo, tisti, ki pa se niso odločili za kopanje, so se zabavali ob igri nogometa ali odbojke na mivki.
Ko so se nam spet začeli oglašati želodčki, so nam na plažo prinesli pice. Res smo uživali, tako da nam je bilo kar malo žal, ko smo se morali spet napotiti v avtobus, ki nas je odpeljal v disko v hotelu Belvedere nad Izolo. Prostor za ples je imel izhod na teraso s prečudovitim razgledom na Simonov zaliv in Izolo, zato smo se v ritmih disko glasbe pozibavali le nekaj časa, raje smo posedali na terasi, se pogovarjali in občudovali sončni zahod.
Ko je bila ura pol devetih, smo se odpeljali proti domu. Vzdušje v avtobusu je bilo zelo čustveno obarvano, saj smo se vsi zavedali, da je to naš zadnji skupni izlet. Ker je imela Iza s seboj glasbilo ukulele, se je po avtobusu razlegalo tudi petje ob njegovih zvokih. Malo pred Ljubljano se je od nas poslovila vodička, in to z besedami, na katere smo res ponosni. Ne samo, da nas je pohvalila, kako pridni smo bili, povedala je tudi, da si po dnevu, preživetem z nami, ne bo več zastavljala vprašanj, zakaj pravzaprav opravlja ta poklic in ali naj v njem vztraja še naprej. Zdaj zagotovo ve, da bo ostala vodička.
Pred šolo smo se vrnili krepko čez 22. uro.
Izza Plestenjak in Lenart Hafner, 9.b