Zgodilo se je
18. oktober 2017
Učenci 7. c in 7. d so v petdevno šolo v naravi v Rakovem Škocjanu odšli 25. 9. 2017, učenci 7. a in 7. b pa 2. 10. 2017.
Vožnja je trajala približno eno uro. Učenci smo se pogovarjali, gledali videe in poslušali glasbo. Izvedeli smo, da se peljemo v najstarejši dom CŠOD in da se imenuje Rak. Najprej smo se namestili po sobah. Učenci našega razreda (7. a) smo popoldne kolesarili. Bilo mi je všeč, nekaterim pa se je zdelo zahtevno. Po večernem nočnem pohodu smo se odpravili k počitku. Naslednji dan smo imeli nov pohod, ki sicer ni bil zelo zahteven, a na žalost tudi ne preveč zanimiv. V sredo smo se naučili zakuriti ogenj brez papirja, iz dračja in smole. V naslednjih dneh je sledilo še veliko dejavnosti in pohodov, a v spomin se mi je vtisnil četrtek. Dopoldne smo se odpravili na vožnjo s kanuji. Bila je zabavna in malce zahtevna, ker nas je tok reke odnašal. Okoli 10. ure smo se zamenjali z učenci 7. b, saj smo se mi odšli preizkusit v lokostrelstvu. Najprej smo vadili streljanje, potem pa tekmovali. Najboljša tekmovalka je zbrala kar 280 točk in je dobila pri kosilu priznanje. Priznanje sta dobila tudi tekmovalca, ki sta se uvrstila na 2. in 3. mesto. Popoldne pa se mi je zdelo še bolj zabavno. Odšli smo plezat po naravni steni in po jeklenici zipline. Plezanje se mi ni zdelo zahtevno, ker stena ni bila strma. Ko smo jo preplezali, nas je učitelj pripel na zipline (vrv, po kateri smo se spustili) in odrinili smo se. Deset deklet je plezalo najprej, saj so prve morale oditi, da so zamesile testo za buhteljne. Kasneje nas je deset fantov pripravilo taborni ogenj. Bil je visok meter in pol. Gorel je še dolgo. Bili smo ponosni nanj. Učenci obeh oddelkov smo na ognju pekli hrenovke. Sladkali pa smo se tudi z buhteljni, ki so jih spekla dekleta. Takoj zatem smo se odpravili na slepi pohod. Oči smo si pokrili z očali. Ker nismo videli, smo sledili vrvi, ki so jo po gozdu napeljali učitelji. Zagodli so nam jo s potegavščino. Na vrv so položili plišasto žival in oponašali renčanje. Posneli so naše reakcije. Mi jim seveda nismo ostali dolžni. Ko je naša skupina (za pohod smo se razdelili v skupine po pet učencev) zaključila, smo se pretvarjali, da je eden izmed nas omedlel. Škoda, ker učiteljičine reakcije nismo posneli. Nato smo odšli strašit še druge skupine, ki so bile še »slepe«. Ta večer smo še zadnjič zaspali v posteljah CŠOD Rak. Naslednji dan smo si ogledali posnetke potegavščine (nekatere reakcije so bile prav smešne), pospravili svoje stvari in se odpeljali domov.
Bil sem kar žalosten, da smo bili v Rakovem Škocjanu le pet dni. To je bila moja najljubša šola v naravi do zdaj in za vedno mi bo ostala v spominu.
Nace Triler, 7. a