Zgodilo se je
05. december 2016
V torek, 22. 11. 2016, smo imeli devetošolci naravoslovni dan. Odpeljali smo se v Idrijo, se tam najprej razdelili v dve skupini, nato pa si ogledali turistični rudnik živega srebra Antonijev rov in grad Gewerkenegg.
V uvodni dvajsetminutni video predstavitvi zgodovine mesta in rudnika smo izvedeli, da so v 500 letih nakopali več kot 1/8 svetovne količine živega srebra. Če bi iz njega zgradili Keopsovo piramido, bi ga ostalo še za druge pol. Največji proizvajalec te rude na svetu je španski Almaden, takoj za njim je idrijski rudnik. Samorodno živo srebro naj bi na območju Idrije leta 1490 po naključju odkril neznani škafar. Brez te kovine bi bila zgodovina človeštva zagotovo drugačna. O idrijskem rudniku je pisal tudi Janez Vajkard Valvazor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Živo srebro so s konji prevažali po vsej Evropi, z ladjami pa tudi v Ameriko. Leta 1837 so začeli uvajati parni pogon in idrijski rudnik je imel v 19. stoletju sloves enega najnaprednejših rudnikov na svetu. V 20. stoletju so uvedli elektriko. Med drugo svetovno vojno je od tretjine rudarjev, ki so odšli v partizane, vsak peti padel.
Po ogledu videoposnetka v prizivnici, od koder so se rudarji odpravljali v rudnik, smo si tudi mi nadeli čelade, oblekli površnike ter se spustili v Antonijev rov, ki je danes eden najstarejših ohranjenih vhodov v rudnik v Evropi. Seznanili smo se s težaškim delom rudarjev, načini odkopavanja skozi stoletja, orodjem, ki so ga rudarji pri svojem delu uporabljali, ter boleznimi rudarjev, kot so: zapraševanje pljuč, zastrupitve z živim srebrom. Šiht se je začel sredi noči in je trajal dvanajst ur. Rudarji so se pozdravljali s pozdravom Srečno! Zavetnika rudarjev sta sv. Barbara in sv. Ahac, katerih kipa smo si ogledali v kapeli Sv. Trojice, ki so jo sredi 18. stoletja postavili ob koncu Antonijevega rova. V spomin na dan odkritja cinabaritne rude, 2. junija 1508. leta, idrijski rudarji praznujejo svoj praznik. Rudišče živega srebra v Idriji je bilo skupaj s španskim Almatenom 30. junija 2012 vpisano v seznam Unescove svetovne dediščine.
Idrijske žene so enakovredno delile s svojimi možmi dobro in slabo. Ker plača rudarjev ni zadostovala za preživetje, so izdelovale čipke in jih prodajale.
O razvoju idrijske čipke smo več izvedeli v gradu, ki se imenuje Geverkenegg, kar v nemškem jeziku pomeni rudniški grad. Sezidan je bil v 16. stoletju za potrebe Rudnika živega srebra. V gradu nikoli ni živela nobena plemiška družina, ampak so v njem shranjevali žito in živo srebro, kasneje pa so bili v njem več kot 400 let prostori rudniške uprave. Poleg razstave čipk in dokumentov, povezanih z njihovo zgodovino, smo si ogledali še razstavo predmetov, povezanih s pridobivanjem živega srebra, razstavo o času italijanske in nemške zasedbe tega področja, spominsko sobo pisatelja Franceta Bevka, razstavo o bogatem društvenem življenju v Idriji, o delovanju Partizanske bolnice Pavla, Tiskarne Slovenija in partizanskih enot na Idrijskem.
V Idriji smo spoznali zanimiv del slovenske dediščine.
Enja Novinc, 9. c, in Eva Košan, 9. b