Zgodilo se je
04. december 2017
V petek, 24. novembra 2017, smo imeli učenci 9. razreda naravoslovni dan. Potekal je v Idriji.
V zgradbi, kjer se nahaja Antonijev rov, najstarejši ohranjeni vstop v Rudnik živega srebra v Idriji in eden najstarejših v Evropi, smo si v posebnem prostoru najprej ogledali krajši film o zgodovini mesta Idrija, o odkritju živega srebra in o zgodovini rudnika. Videli smo, kako je bilo takratno delo v rudniku za rudarje zelo težko in naporno. Z delom so pričeli že okrog 4. ure zjutraj in bili na delu ves dan. Poleg tega pa so imeli opravka še s strupenim živim srebrom.
Po ogledu filma smo se razdelili v skupine, saj se je bližal ogled rudnika. Pred vstopom vanj smo se primerno opremili oz. zaščitili z zaščitno rudarsko čelado in zaščitno obleko. Po stari rudarski navadi smo si zaželeli srečo in naš ogled se je začel. Izvedeli smo, da so v tem rudniku živosrebrno rudo kopali kar 500 let. V tem času so izkopali 700 km rovov. Kopanje je bilo zelo dolgotrajno. Če je rudar kopal 12 ur na dan, je izkopal maksimalno 20 cm rova. Ob tem podatku sem se kar malo zamislila.
Zgovorni vodič nam je povedal tudi zgodbo o škratu Perkmandelcu, ki je rad pomagal rudarjem pri delu. Tako jim je s trkanjem na kamne dajal znak, v katero smer naj kopljejo. A dober je bil le, če so mu rudarji pustili delež svoje malice. V nasprotnem primeru jih je zavajal in jim nagajal.
Nadaljevali smo pot po rovu. Potovali smo skozi zgodovino rudnika. Začeli smo v času, ko so vse delo opravljali ročno. Ker pa so bili rudarji iznajdljivi, so kmalu iznašli pripomočke, s katerimi so si olajšali delo. Kasneje so si pomagali s stroji, granatami in zračnimi vrtalkami. Stroji so delo močno razbremenili, a ni vse samo dobro. Ti stroji so povzročali strašen hrup in veliko delavcev je zato ostalo gluhih.
Nekaj let kasneje so v rudniku dobili tudi telefon. Omogočal je povezavo in komunikacijo med nadstropji v rudniku. Videli smo tudi posebno skladišče za nevarno orožje, skromno stranišče, bogato in revno rudo in še druge zanimivosti. Na koncu smo se povzpeli po 160 stopnicah in zapustili rov.
Sledil je ogled talilnice živega srebra. Vodič nam je najprej povedal nekaj splošnih dejstev o živem srebru, njegovi zgodovini in uporabi. Pretresel me je podatek, koliko ljudi in živali je ostalo invalidnih ali so celo izgubili življenje zaradi strupenosti živega srebra. V zadnjih letih je zato prepovedana uporaba živosrebrnih termometrov, amalgamskih plomb in drugih zlitin.
Za konec smo se povzpeli na vrh stavbe, od koder smo imeli lep razgled na mesto Idrija.
Žal se je naš naravoslovni dan, ki se mi je zdel zelo zanimiv in poučen, iztekel. Zahvalili smo se prijaznemu vodiču in se odpeljali nazaj v šolo.
Ema Kolenko, 9. c