Zgodilo se je
07. junij 2017
MEPI ODPRAVA 2017
28.5. 2017–29.5. 2017
Že od začetka šolskega leta smo se učenci 9. razreda, vključeni v program Mepi, pripravljali na glavno odpravo. Nabirali smo kondicijo, se urili v različnih veščinah in opravljali prostovoljno delo. Zadnja dva meseca smo se ukvarjali z oblikovanjem skupin, zadnji teden pred odpravo pa smo se po skupinah pripravljali na pot. Ugotavljali smo, kolikšna je razdalja med posameznimi točkami, načrtovali, koliko časa bomo hodili do cilja, koliko hrane bomo potrebovali, da ne bomo ves čas lačni …
In prišel je 28. maj 2017. Kljub premnogim dvomom in skrbem, ki so nas neprestano grizle, smo se tudi članice naše skupine vse polne pričakovanja pripeljale do cilja. Hec, hec … do starta v Kozini. Dobile smo zemljevid Primorske, tu je namreč potekala naša odprava, in bilo je še dopoldne, ko se je naša pot pričela. Namenjene smo bile proti kraju Ocizla. Že po parih ovinkih so nam po čelu začele polzeti prve kapljice potu, ki so se kmalu spremenile v prave slapove. Sonce se je namenilo pripekati ves dan in naši nahrbtniki so postajali vedno težji. Sklenile smo, da si privoščimo krajši odmor. Utrujene smo se zvalile v bližnje grmovje in popile tako količino vode, da bi z njo lahko napolnili domačo kad. Čeprav je bilo v senci zelo prijetno, smo pot morale nadaljevati. Sončni žarki so nam še vedno močno žgali v obraz, ko smo bile že prepričane, da bomo skoraj prispele do 2. točke blizu Socerba. Na žalost smo prepozno ugotovile, da je ta »skoraj« gromozansko daleč proč od 2. točke in da se od nje pravzaprav oddaljujemo. Našo jezo, da smo vsaj eno uro zaman hodile v vroč, strm klanec, smo usmerile v podplate in oddrvele do križišča, kjer smo zašle. Jeza je počasi izpuhtela v zrak, naša hoja pa se zato ni upočasnila. Kmalu smo prehitele vse skupine in prve prišle do 2. točke. Pot se je nadaljevala čez hribe (Tinjan) in doline, prijazni domačini pa so nam pomagali, da smo hodile po pravi poti skozi Osp in druge manjše kraje. Proti koncu nas je dohitela fantovska skupina in skupaj smo med vinogradi in oljčnimi nasadi zagledali naš taborni prostor v Plavjih. Postavili smo si šotore in si skuhali božanske makarone. Neznansko lačne smo seveda pojedle prav vse. Ta čas je naše hrbte obsijalo zahajajoče primorsko sonce. A sence so postajale daljše in daljše, dokler ni vsa pokrajina utonila v temo. Tudi večerni pogovori so kmalu zamrli in iz nekaterih šotorov se je zaslišalo smrčanje.
Svetlo luno je prehitro zamenjalo sonce. Z močnimi jutranjimi žarki in s pomočjo glasne in vztrajne budilke smo še vedno napol v spanju prilezli iz šotorov, skočili na raketo, ki nas je izstrelila v vesolje in pristali smo na Veneri. Kakšna šala … Če bi se le lahko res peljali z raketo … A boleča realnost nas je potegnila nazaj na Zemljo, morali smo nadaljevati s hojo. Na srečo smo večino časa hodili navzdol in proti morju, skozi Škofije in mimo Hrvatinov, nosnice pa nam je polnil ščemeč vonj borovcev in divjega česna. Le z neomajno vztrajnostjo, močno voljo in pesmijo na ustih smo prilezli na cilj: v Ankaran. Preplavil nas je zmagoslavni ponos, da nam je uspelo prehoditi ovinkasto pot od Kozine do Ankarana. Potopili smo razbolele noge v mrzlo vodo in od užitka zavriskali.
Po daljšem kopanju, malicanju in sproščanju na soncu smo se vsi člani odprave zgnetli na avtobus, ki nas je odpeljal proti domači postelji in osvežilnemu milu.
Odprava bo zagotovo vsem ostala v lepem, še lepšem – najlepšem spominu.
Julija Žgur in Iza Mrak, obe 9. b