Zgodilo se je
29. september 2016
V sredo, 21. 9. 2016, smo imeli učenci 9. razreda kulturni dan. Odpravili smo se na avstrijsko Koroško, t. j. v južno avstrijsko zvezno deželo, ki meji na Slovenijo. Dežela Koroška se je v visokem srednjem veku izoblikovala kot pravna in zgodovinska naslednica nekdanje Karantanije, prve slovanske državne tvorbe. Koroškim Slovencem je z ustavo in mednarodnim zakonom zagotovljen status narodne manjšine.
Peljali smo se čez prelaz Ljubelj, mimo obcestne gostilne Pri nemškem Petru in vhoda v sotesko Čepa. Že na avtobusu nam je vodička CŠOD, ki je bil organizator kulturnega dneva, povedala zgodbo, povezano z nastankom imena gostilne. Ko si je leta 1728, Koroška je bila takrat večinoma slovenska, avstrijski cesar Karel VI. prišel s hčerko Marijo Terezijo ogledat novo cesto preko ljubeljskega prelaza, je spraševal, če mu zna kdo po nemško povedati kaj o krajih, ki jih je obiskal. Vsi so molčali, le lastnik tedanje gostilne je znal nekaj nemščine. Cesar mu je navdušeno rekel: »Ti si nemški Peter!« Vodička nam je pripovedovala tudi o puškarski tradiciji in srednji strokovni šoli za puškarstvo v Borovljah. Prvi postanek smo imeli v kraju Otok ob Vrbskem jezeru. Nekoč je bil to res otok, danes pa je zaradi znižanja jezerske gladine in nasipanja povezan s kopnim. V kraju sta dve cerkvi. Mi smo si ogledali manjšo, ki jo imenujejo Rožnovenska cerkev. V njej smo ponovili znanje o Brižinskih spomenikih, prvih znanih rokopisnih zapisih v slovenskem jeziku, ki naj bi nastali prav ob Vrbskem jezeru okrog leta 1000, in poslušali legendo o nastanku jezera. Ta pravi, da je le-to nastalo zaradi neposlušnih prebivalcev. Ti naj bi se na predvečer velike noči, največjega krščanskega praznika, glasno zabavali. Na neprimerno početje jih je opomnil možic, ki je s seboj nosil sodček. Svaril jih je, da bo odvil pipico sodčka. Ljudje so se tega celo razveselili, saj bo iz sodčka priteklo vino in oni se bodo lahko še dlje zabavali. Ob polnoči je možic res storil, kar je napovedoval. Takrat se je zabliskalo in začelo je grmeti in deževati. Lilo je tri dni in tri noči, dokler se ravnina v celoti ni napolnila z vodo in potopila kraj s prebivalci vred. Preživeli so le tisti, ki so poslušali nasvete in se umaknili. Ta kraj se danes imenuje Otok. V cerkvi smo si ogledali tudi freske, na katerih so črke prav take, kot so jih uporabljali Slovani. To dokazuje, da so Slovani že v davni preteklosti prebivali na tem območju. Tudi slovenski priimki na nagrobnikih na pokopališču ob večji cerkvi pričajo o slovenskih prebivalcih tukaj.
Naša naloga je bila poiskati pet slovenskih priimkov.
Na vzhodni strani cerkvenega obzidja se nahaja t. i. zvon miru, na katerem je beseda MIR zapisana v več jezikih, tudi v slovenščini.
Čudovito sončno dopoldne nas je prav vabilo k obali Vrbskega jezera. To je ledeniškega nastanka in je največje jezero na avstrijskem Koroškem. Za lažjo predstavo – ima približno tako dolgo obalo, kot jo imamo Slovenci. Po njem vozijo tudi večje turistične ladje. Voda v Vrbskem jezeru se poleti segreje tudi do 30 stopinj Celzija. Tu smo pomalicali in si malce odpočili, nato pa pot nadaljevali proti Celovcu.
V Celovcu smo najprej obiskali Deželno hišo in si v njej ogledali dvorano grbov, ki velja za eno najlepših dvoran koroške dežele. Na stenah je upodobljenih 665 grbov, ki jih je po naročilu številnih knezov in plemiških družin naslikal Josef Ferdinand Fromiller, najbolj znan koroški slikar. Grbi so okrašeni s kronami, katerih okras in oblika kažeta na vplivnost in moč plemiške rodbine.
V dvorani se nahaja tudi knežji kamen, narejen iz narobe obrnjenega spodnjega dela jonskega stebra. Na njem so ustoličevali karantanske kneze in pozneje koroške vojvode, zato ima velik pomen tudi v zgodovini Slovencev. Knežji kamen je prvotno stal na Krnskem gradu, nato so ga za 100 let premestili v Deželni muzej v Celovcu, od leta 2005 pa ima stalno mesto v Deželni hiši v Celovcu.
Sprehodili smo se tudi skozi mestno središče Celovca, se ustavili najprej pred najstarejšo hišo v Celovcu z imenom Pri zlati goski, nato pa še pred staro deželno hišo, pred kipom možica iz pripovedi o nastanku Vrbskega jezera in Zmajevim vodnjakom na Novem trgu.
Z avtobusom smo pot nadaljevali do vznožja gradu Ostrovica, ki je pravzaprav trdnjava, zgrajena na 160 metrov visoki skali. Je ena največjih znamenitosti Koroške. Prvotno ime gradu je bilo Astervizza, kar pomeni Utrdba pri Ostrovici. Prvič je grad omenjen že leta 1860 in do danes še ni bil porušen. V 16. stoletju so ga le prenovili, dogradili pa so tudi 14 grajskih vrat, skozi katere smo se poleg drugih turistov do vrha povzpeli tudi mi. Vrata so služila obrambi. Vsaka izmed njih so imela svoj način varovanja, od strelskih lin, dvižnih mostov do polivanja z vrelim oljem ter s smolo. Zapisi pravijo, da so sovražniki najdlje prišli do 3. vrat. Celo tirolski vojvodinji Marjeti Krivousti, ki je, kot pravi pripoved, grad oblegala najdlje, ni uspelo premagati obrambne straže.
Na vrhu gradu smo si malce odpočili, nato pa odšli v muzej, ki se nahaja v stavbi gradu. Tam smo si lahko ogledali Sobo prednikov, kjer so razobešene slike vseh lastnikov gradu in njihovih soprog. Danes ima grad v lasti Karl Khewenhuller, ki pa tako kot predhodni lastniki ne živi v njem. Bivanju je namenjena Graščina pod gradom. V muzeju so razstavljeni tudi oklepi vojakov, orožje, topovi pa tudi nekaj ključavnic in obleka najbolj suhe avstrijske dame, ki je imela obseg pasu le nekaj centimetrov. Ogledali smo si tudi grajske ječe.
Naša naslednja postaja bilo Gosposvetsko polje. Tam stoji vojvodski prestol. Ima obliko dvojnega stola s skupnim naslonjalom, narejen pa je iz rimskih kamnitih plošč. Danes je zaščiten z ograjo in steklom. Vodička je povedala tudi, da so obredi ustoličevanja koroških vojvod vedno potekali v slovenskem jeziku. Zadnji slovenski obred je bil opravljen leta 1414.
Pot smo nadaljevali še do Marijine božjepotne cerkve oziroma Cerkve Gospe svete, ki prav tako stoji na Gosposvetskem polju. Prvo cerkev so tu postavili že v 8. stoletju, zgraditi pa jo je dal Modest, to je bil irski pomožni škof. Današnja cerkev je iz 15. stoletja. V drugi polovici 15. stoletja so jo obdali še z obzidjem. Vodička je razložila tudi, da cerkev krasijo ene največjih in najlepših orgel na Koroškem. Ogledali smo si gotske stebre, freske in lepo okrašen oltar, nato pa se odpeljali nazaj proti Celovcu, natančneje v Minimundus.
To je park, ki prikazuje več kot 150 miniaturnih modelov arhitekturnih znamenitosti iz celega sveta, med njimi tudi Eifflov stolp, Kitajski zid, znameniti London eye in mnoge druge. Stavbe so večinoma zgrajene v razmerju 1:25. Med svetovne znamenitosti v pomanjšani obliki sta v Minimundusu uvrščeni tudi dve slovenski: Narodna in univerzitetna knjižnica in pa Blejski otok. Ogledali smo si tudi kratki animirani film v 4D tehniki, ki nas je vse izjemno navdušil.
Po končanem ogledu in izpolnjenih nalogah na učnih listih nas je čakala le še pot domov. Odpravili smo se v avtobus in se odpeljali nazaj proti Škofji Loki.
Ekskurzija po avstrijski Koroški je bila zelo zanimiva in poučna, saj nas je vodila skozi kraje, ki so povezani z zgodovino Slovencev. Obisk Minimundusa pa je bilo tudi posebno doživetje.
Nastja Emeršič, 9. a