Zgodilo se je
10. april 2017
Že v oktobru 2016 smo člani gledališke skupine Orion začeli pripravljati gledališko predstavo Kralj Matjaž in Alenčica. Z njo smo se premierno predstavili na občinski prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku. Dramska igra nam je takrat zelo dobro uspela, zato smo se odločili, da se z njo predstavimo še na 15. Festivalu gledaliških sanj, ki ga za vse mlade gledališke ustvarjalce in ljubitelje te umetniške zvrsti organizira Pionirski dom. Potekal je v Festivalni dvorani v Ljubljani. Mi smo nastopili v torek, 4. aprila 2017.
Tudi kostume, rekvizite, scenske elemente in efekte je bilo treba prej skrbno pripraviti. Pri tem so nam pomagali mnogi učitelji, za kar smo jim zelo hvaležni. Na vrsti smo bili prvi, zato so nam organizatorji, takoj ko smo prispeli, naročili, naj gremo postavit svoje rekvizite za oder in na oder. V kostume smo se preoblekli v sobi, ki smo si jo delili z drugo dramsko skupino. Pred nastopom smo na odru ponovili tiste dele igre, za katere nismo bili čisto prepričani, da jih dobro znamo. Imeli smo tudi glasovne vaje, ker v gledališču ni bilo ozvočenja, mi pa smo morali biti prepričani, da nam ne bo zmanjkalo glasu in da se nas bo slišalo po vsej dvorani. Tehniki so ozvočili še bobne, na katere je spretno igrala Hana Karabegović, meni pa dali v roke mikrofon. Ko nas je povezovalka programa napovedala in ponovila še nekaj pravil obnašanja v gledališču, se je naš nastop lahko začel. Igra je potekala gladko, le efekti so nam malce nagajali. Potem ko so se priklonili še zadnji igralci in se je zagrnila zavesa, smo odšli nazaj v sobo. Med preoblačenjem smo se pogovarjali o tem, kako se nam je zdelo igrati na takem odru. Spraševali smo se, ali je strokovna komisija opazila tiste majhne napake, ki smo jih napravili, in po drugi strani, ali je opazila naše glasbenike, Daneta, Hano in Leona, ki so z igranjem na inštrumente v živo res popestrili igro. Strinjali smo se, da je nastopanje na takem odru kar velik napor.
Ko smo se vrnili v dvorano, smo si ogledali predstavo o Alici in času. Vanjo je bilo verjetno vloženega veliko dela, a zdelo se nam je, da igra nima zgodbe. Igralcev se ni preveč dobro razumelo, saj so govorili pretiho in momljajoče. Ker smo si privoščili malico, smo ujeli le zadnje minute naslednje igre. Čeprav naslova nismo slišali, sem prepoznala motive iz knjige Jurka Burka, Žiga, kisla kumarica. Po tej predstavi naj bi se odpravili domov, a sledila je uprizoritev Romea in Julije. Odločili smo se, da si bomo ogledali tudi to. Uprizoritev mi ni bila preveč všeč, saj igralci niso uporabljali obrazne mimike. Romea je igral malo manjši fant, bil je celo manjši od Julije.
Zdaj pa smo se res odpravili proti avtobusu, razen devetošolcev, ki so ostali v Ljubljani. Popoldne jih je v okviru kulturnega dneva čakal ogled musicala Trač ali Mnogo hrupa za nič v Mestnem gledališču ljubljanskem.
Imeli smo se zelo fino in zelo smo se zabavali.
Eva Družinec, 7. a
Našo gledališko skupino je strokovna žirija pohvalila, Samo Bobnar iz 7. d pa je bil za vlogo konja Svita izbran med šestnajst (od 760 nastopajočih mladih igralcev) najbolj obetavnih igralcev 15. Festivala gledaliških sanj. Za nagrado je prejel dvajset ur brezplačnih gledaliških vaj v Pionirskem domu pod mentorstvom priznane gledališke pedagoginje.
Samo, iskrene čestitke za uspeh, čestitke in pohvale za trud pa tudi vsem ostalim igralcem, glasbenikom in plesalcem, ki so nastopili na 15. Festivalu gledaliških sanj.