Aktualno
21. maj 2021
V soboto, 8. maja 2021, smo si učenci izbirnega predmeta Organizmi v naravnem in umetnem okolju (ONA) pod vodstvom učiteljice Petre Kavčič in škofjeloških jamarjev ogledali Lubniško jamo in Kevdrc pod vrhom Lubnika.
Počasne hoje smo jo mahnili proti Lubniku. Po slabi uri in pol smo se po strmini spustili proti jami. Na glavo smo si nadeli čelade in se po ozki potki odpravili v prvo dvorano. Vse stene so se lesketale in slišali smo kapljanje vode. Jamarji so nam pokazali, kje so našli ostanke pračloveka.
Nato smo se po lestvi spustili do potoka, kjer so nam povedali, kako sploh nastane jama in kaj vse mora biti na svojem mestu. Pot smo nadaljevali po lesenih deščicah, položenih čez potok z namenom, da se ga lažje prečka. A potoka kar ni hotelo biti konec, saj je bilo letos v jami zelo veliko vode. Naslonjeni na steno, smo morali priti do točke, kjer smo potok lahko preskočili.
Končno smo prišli v največjo dvorano z največ netopirji. Videli smo tudi jamskega rakca in jamsko uho. Po rahli klančini smo prišli do tako imenovanega Jamskega tobogana. Tam smo se lepo usedli in se spustili do zelo ozke špranje, skozi katero smo se komaj skobacali. Na dnu Jamskega tobogana smo vsi ugasnili luči in nekaj časa strmeli v ostro temo. Na začetku je bilo malce strašljivo, a smo zmogli.
Med vračanjem smo se nekaj časa vzpenjali, dokler nismo prišli nazaj do največje dvorane, ponovno prečkali potok, šli po lestvi navzgor in po ozki potki vse do mesta, kjer smo v jamo vstopili. Hitro smo se preoblekli, nekaj popili, si odpočili in se odpravili proti Škofji Loki. V manj kot uri in pol smo prišli nazaj na trg, kjer so nas čakali starši.
Vsak zase smo se z lepimi vtisi in novimi spoznanji odpeljali domov. Jamarji so nas kljub krizi s korono lepo sprejeli, za kar smo jim zelo hvaležni. Nismo vedeli, da imamo v Škofji Loki tako čudovito jamo.
Jan Novljan, 7. b