Skupaj pod dežnikom

V letošnjem šolskem letu smo kot Unesco šola sodelovali tudi v projektu Skupaj pod dežnikom. Naš način dela bi lahko razdelili na dva dela: na delo v razredih tretje triade, kjer smo razmišljali o migracijah, migrantih, beguncih, se spraševali o naših prednikih in na ogled mladinske opere Všeč si mi – prve slovenske mladinske opere, ki je nastala pod okriljem Glasbene matice Ljubljana, avtorja sta skladatelj Damijan Močnik in pisatelj Milan Dekleva, režirala jo je Nana Milčinski.

Ob mednarodnem dnevu migrantov, ki ga obeležujemo 18. decembra,  smo pri urah slovenskega jezika razmišljali o tej tematiki. Učenci so najprej v skupinah razmišljali ob vprašanjih:

•             Ali poznaš korenine svoje družine, od kod prihajajo tvoji starši, stari starši?

•             Ali je bila Slovenija za koga od vaših prednikov tuja dežela?

•             Imate v sorodstvu koga, ki se je preselil v tujo deželo?

•             Bi se ti preselil v tujino? Če si odgovoril da, povej zakaj?

Prišli smo do zanimivih odgovor, predvsem pa je bilo pomembno, da so učenke in učenci spoznali, da smo zelo pisana druščina: kar nekaj učenk in učenec se je v Slovenijo priselilo pred kratkim, mnogi imajo starše, ki so bežali pred vojno v Bosni in drugih balkanskih državah, veliko babic in dedkov je prišlo iz tujih dežel, tako bližnjih kot daljnih. Veliko sorodnikov živi v Argentini, Ameriki, Nemčiji in drugih evropskih državah. Učenke in učenci so na ta način razumeli in doumeli, da so se selili že naši predniki in kako težko je začeti novo življenje v tujini, sploh če te okolica ne sprejme. O tem so se potem s svojimi starši, starimi starši in drugimi sorodniki pogovarjali tudi doma.

V nadaljevanju smo s projekcijo povedali več o mednarodnem dnevu migracij, zakaj ga praznujemo, opozorili na probleme, s katerimi se v tem trenutku sooča svet.

Predstavili smo jim mladinsko opero Všeč si mi, ki je predstavljala drugi del našega projekta in se je odvijal v okviru kulturnega dne. Všeč si mi je zgoda o dveh najstnikih, Vesni in Tariku, ki izhajata iz različnih kultur in se srečata, ko Tarik zapusti domovino in se kot begunec naseli v Vesninem kraju. Tam se Vesna odločno postavi na njegovo stran in mu pomaga.  Učenke in učenci so opero lepo sprejeli in ob koncu izrazili zadovoljstvo. O operi so razmišljali tudi ob glasbeni mapi, ki so jo izpolnili doma in je predstavljala del pouka pri glasbeni umetnosti.

V operi sodelujeta tudi dva naša učenca

V operi sodelujejo  tudi Ločanke in Ločani, najstarejši med njimi je Matej Prevc, ki ni le pevec in igralec, ampak je bil tokrat tudi asistent žirije, sicer pa profesor latinščine na OŠ Ivana Groharja. V zboru pa so sodelovali tudi  17-letna Eva Hlebš,  16-letna Lucija in 14-letna Zala Maček ter 12-letna Manca in 10-letni Jan Novljan. Z njimi smo poklepetali ob vroči čokoladi.  Glasbo za opero je napisal skladatelj Damjan Močnik, libreto Milan Dekleva, režirala pa jo je Nana Milčinski.

Srečanja z begunci zaznamovala ustvarjalce

Na nastop so se intenzivno pripravljali od lanskega aprila, imeli so tedenske vaje in kar nekaj intenzivnih vikendov in počitnic, ki so jih preživeli delovno in ustvarjalno. Mladi ustvarjalci srečali tudi z begunci iz azilnega doma. V pogovoru so si bili enotni, da je to nanje naredilo res največji vtis. Zgodbe so se jih dotaknile, srečanje pa je tudi beguncem pomenilo veliko, saj so vsem nastopajočim izdelali spominske obeske vsak s svojim imenom, napisanim v slovenščini in arabščini.

Velik privilegij za mlade je, da z njimi delajo sami profesionalci in cenjena imena slovenske umetnosti. Tokrat so sodelovali tudi s skupni STOP (Slovenski Tolkalni Projekt),  spoznali nove ritme in dejstvo, da je lahko vsak predmet zanimivo tolkalo. S čisto običajnimi predmeti kot so škatla, skiro, jopič, knjiga, črv so gledalce popelje v šolsko učilnico, na Orient in celo v Afriko »Spoznala sem ogromno tolkal in se naučila, kako se lahko iz nekega navadnega predmeta naredi inštrument,« pravi Eva Hlebš, ki ji ritem ni tuj, saj je odlična plesalka.  Za Zalo Maček, ki sicer igra violino,  je bil to eden od trših orehov: »Najteže je bilo uporabiti nek domač predmet, z njim narediti inštrument,« a ji je, tako kot ostalim odlično uspelo.  »Med samo opero sem vedno uživala, le  takrat, ko so si jo prišli ogledati sošolke in sošolci z OŠ Cvetka Golarja, sem imela res veliko tremo, a je nekje na sredini popustila,« se spomni Manca Novljan in je hvaležna za iskren aplavz, ki je bil na koncu najlepše darilo njeno šole.

Kakšen pečat je pustila na mladih ustvarjalcih: »Pridobila sem več prijateljev, kot sem na začetku sploh pomislila, da bi jih lahko. Pridobili smo na samozavesti, ko se izražamo pred publiko,« razmišlja Lucija Maček, podobno tudi Jan Novljan: »Zaradi opere sem spletel veliko novih prijateljstev. Zame je bila nekaj res dobrega, v njej sem pridobil tudi veliko novega glasbenega znanja. Vesel sem, da so me kot najmlajšega vsi tako lepo sprejeli«  Vsi, razen Jana, so namreč že lani sodelovali v mladinski operi Hobit. In kaj se bo zgodilo, ko ugasnejo odrske luči in bo Všeč si mi le še lep spomin? »Začeli bomo delati za novo opero in se veselili, da se znova prižgejo,« odgovorijo v en glas. 

 

Kratko mnenje o izvedenem projektu

Učenke in učenci so projekt zelo dobro sprejeli in v njem odlično sodelovali. Vsi, ki smo ga izvajali, smo videli, da se jih je tematika, ki je v tem trenutku pereča, dotaknila in jih spodbudila k razmišljanju – ne takšnemu, kakršnega spodbujajo nekateri mediji, ampak k sočutju do vseh ljudi, ki jih srečujemo in jih bomo srečali v prihodnosti. Enotni smo si bili v tem, da živimo na lepem koncu sveta, hvaležni smo bili za mir in spodbujeni, da smo sočutni do vseh, ki nam jih bo dano spoznati.

Mateja Feltin Novljan